Olenina zgodba

Ko so prve eksplozije pretrgale nočno nebo, se je Olenino življenje za vedno spremenilo. »Prebudil me je zvok raket, z balkona pa sem videla njihove sledi na nebu,« se spominja.

V tistih prvih urah je poklicala očeta in mu v paniki povedala, da se je začela obsežna vojna. Ni ji verjel. »Mislil je, da si izmišljam,« tiho pove. Resničnosti pa ni bilo mogoče zanikati. Tri dolge dni sta Olena in njena sestrična v agoniji razmišljali, kaj storiti, medtem ko sta skušali prezreti zvoke streljanja in eksplozij. Upali sta, da se bo vojna končala v nekaj urah. Ni se.

Prečkanje v varnost

Nazadnje so Olena, njena sestrična in dva majhna otroka spakirali vse, kar so lahko nesli s seboj, ter se odpravili proti meji. »Nikoli ne bom pozabila občutka olajšanja in veselja, ko smo spoznali, da smo na varnem,« pravi Olena. »Ljudje v Moldaviji so nas toplo sprejeli – ponudili so nam hrano, vodo, oblačila in zavetje. To nas je zelo ganilo.«

Nov začetek

Olena je bila v Ukrajini socialna delavka. V Moldaviji se je počutila neuporabno. »Želela sem delati, da bi vsaj za trenutek odvrnila misli od vsega in se počutila koristno,« pravi. Nato je prišel prelomni trenutek. Nekdanja sodelavka ji je povedala, da UNHCR v Moldaviji zaposluje nove sodelavce. »Delo pri UNHCR so bile moje sanje,« pravi Olena. Skrbelo jo je, da njene kvalifikacije in znanje angleščine ne bodo zadostovali. Toda pri UNHCR so verjeli vanjo. »Boljše službe si ne bi mogla predstavljati,« se nasmehne. »Ne le da mi omogoča velik strokovni razvoj, temveč mi daje tudi priložnost pomagati ljudem, ki so se znašli v enakem položaju, kot sem se nekoč sama.«

Krepitev občutka pripadnosti

Danes Olena pri UNHCR pomaga podpirati vključevanje beguncev v novo okolje. »Vključevanje je ključnega pomena,« pravi. »Prav vključevanje ljudem pomaga, da si ponovno zgradijo svoje življenje.« Njeni dnevi so polni povezovanja beguncev z izobraževanjem, zaposlitvenimi priložnostmi in zdravstvenimi storitvami. »Vem, kako se počutijo. Razumem jih.« Njeni sodelavci in moldavska skupnost so ji pomagali, da se je počutila kot doma. »Pokazali so mi čudovite kraje, z menoj delili svoje običaje in me celo povabili na festivale,« se nasmehne. Naučila se je ceniti moldavsko glasbo in kulinariko – še posebej zeamo, tradicionalno juho z značilnim rahlo kiselkastim okusom.

Rušenje predsodkov

Olena si želi, da bi ljudje na begunce gledali drugače. »Vse, kar vidim okoli sebe, je ogromno čudovitih ljudi, ki kljub težkim življenjskim okoliščinam niso obupali in si prizadevajo ponovno zgraditi svoje običajno življenje,« pravi. »V Moldaviji vidim ljudi, ki so našli zaposlitev, se učijo jezika, mnogi med njimi pa sanjajo o tem, da bi ustanovili lastno podjetje in se še naprej razvijali. V miru sobivajo z lokalno skupnostjo.«

Pot pred nami

Olena ne ve, kaj ji bo prinesel jutrišnji dan: »Živim za danes in želim, da je ta dan lep,« pravi. Nekaj pa je gotovo: »Moldavija in njeni prijazni prebivalci, ki so sprejeli mene in druge ljudi iz Ukrajine, bodo za vedno ostali v mojem srcu. In seveda nikoli ne bom pozabila svoje izkušnje dela pri UNHCR.«