Claudova zgodba

Claude in njegovi starši so pobegnili iz nacistične Nemčije. Ta izkušnja je v njem zanetila vseživljenjsko empatijo in ga usmerila na pot, po kateri hodi še danes, tudi v svojih devetdesetih letih. »Nihče ne zapusti svojega doma zlahka,« pravi Claude. »Ni mi bilo treba poslušati, kaj pomeni biti begunec – to sem vedel iz lastne izkušnje. Prav to razumevanje me je spodbudilo, da sem se pridružil organizaciji UNHCR, ki sem ji od takrat naprej predan.«

Od poslovnega sveta do humanitarnega dela

Po uspešni karieri v oglaševanju in odnosih z javnostmi je naključno srečanje v Ženevi s takratno visoko komisarko UNHCR Sadako Ogata spodbudilo Clauda k spremembi življenjske poti: »V petek sem zapustil službo v oglaševanju, že naslednji ponedeljek pa sem se pridružil UNHCR.« Takrat je postal prostovoljni svetovalec UNHCR – vloga, ki jo opravlja še danes.

Zakaj je šport pomemben?

Claude je opazil vrzel v podpori beguncem: njihove osnovne potrebe so bile sicer zadovoljene, vendar pred tridesetimi leti v begunskih taboriščih ni bilo organiziranih možnosti za športne dejavnosti. »Ko so otroci v taboriščih potrebovali nogometno žogo, so naši sodelavci odšli v bližnjo vas in jo kupili iz lastnega žepa. Ali pa so si otroci žogo izdelali kar sami,« se spominja.

Claude je spoznal, da ljudje, prisiljeni v beg – še posebej otroci – potrebujejo varne prostore, kjer lahko ponovno pridobijo samozavest in vzpostavijo nove vezi. Kot pojasnjuje: »Mnogi od teh otrok prispejo v taborišča brez spremstva odraslih, potem ko so izgubili vse – starše, prijatelje, dom in šolo. Šport jim pomaga ustvarjati nove socialne vezi in jim daje občutek pripadnosti. Predvsem ekipni športi spodbujajo medsebojno sodelovanje in gradnjo skupnosti, kar je ključnega pomena za njihovo okrevanje in razvoj.«

Od odbojkarskih igrišč do nogometnih zelenic – Claude je začel trkati na vrata športnih zvez, da bi te ideje uresničil. To je privedlo do uspešnih sodelovanj, ki so zagotovila športno opremo in financirala organizirane športne programe v različnih taboriščih – delo, ki se nadaljuje še danes.

Življenjske lekcije

S svojim delom pri UNHCR je Claude vedno znova priča izjemni moči in odpornosti beguncev. Kot pravi: »Ta srečanja me navdihujejo, da nadaljujem svoje delo, saj vem, da se med vsemi izzivi skrivajo neštete zgodbe upanja in človečnosti, ki si zaslužijo, da jih delimo z drugimi in jih podpiramo.«

Njegovo sporočilo svetu je jasno: »To so ljudje, ki lahko svetu veliko ponudijo.« Želijo prispevati. Ne zatiskajte si oči.«