Arashova zgodba
Življenje, posvečeno učenju
Arash je bil prisiljen zapustiti Iran, svoje življenje pa je ponovno zgradil z izobraževanjem. Danes pri organizacji UNHCR, Agenciji Združenih narodov za begunce, zagovarja pomen izobraževanja kot poti do boljših življenjskih priložnosti ter se pri svojem delu opira na lastne izkušnje, da bi drugim pomagal najti varnost, dostojanstvo in priložnosti za prihodnost.
Nov začetek
Arashova zgodba se je začela v Iranu, kjer mu je družina vcepila globoko prepričanje v moč izobraževanja. A ker je bila ogrožena njihova varnost, je bila družina prisiljena zapustiti dom in vse pustiti za seboj.
Pred selitvijo v Avstralijo so Arash in njegova družina nekaj časa živeli v Maleziji. Olajšanje in občutek izgubljenosti sta šla z roko v roki. »Vse je bilo novo – dokumenti, avtobusi, pravila, celo način, kako se predstaviti, ne da bi moja preteklost prevzela celoten pogovor,« se spominja.
Izzivi so se pojavili takoj in bili zelo veliki. Kot begunec se je Arash vsak dan soočal z občutkom nevidnosti in negotovosti. »Čakaš. Soočaš se z omejitvami, ki si jih nisi izbral sam. Želiš načrtovati prihodnost, vendar dovoljenje za to pride pozneje – če sploh pride.«
Izobraževanje, ki je bilo nekoč temelj njegovega odraščanja, je postalo razkošje: »Varnost postane nenehen izziv, skrb pa del vsakdanjega življenja.«
Iskanje poti naprej
Arash je svoje življenje začel ponovno graditi tako, da je rekel »da« vsaki priložnosti, ki se mu je ponudila – prostovoljstvu v programih za mlade, sodelovanju na dogodkih, delu s primeri ter prevajalski podpori. »S sodelovanjem v odborih, vodenjem projektov in deljenjem znanja ter orodij sem ponovno pridobil samozavest in dostojanstvo,« pravi Arash. Toda ovire so ostajale velike – vprašanja o njegovem znanju jezika, izobrazbi in predsodki, povezani s statusom begunca: »Tudi če izpolnjuješ vsa merila, tvoj status pri ljudeh pogosto vzbudi dvom.«
Prva zaposlitev Arasha na fakulteti HELP College je bila prelomnica: »Predsednik univerze je verjel vame in vlagal v moje izobraževanje. To zaupanje je negotovi »morda« spremenilo v zagon. Spet sem bil poln upanja in sanj.« Prejel je štipendijo za begunce, diplomiral in delal kot inženir, ves čas pa ostal povezan s humanitarnim delom. Po delu v več nevladnih organizacijah se je nazadnje pridružil UNHCR. »Pridružitev UNHCR je temu upanju dodala tudi odgovornost,« pravi. »Nekaj je, če ponovno zgradiš svoje življenje, nekaj povsem drugega pa, če pomagaš odpirati poti tudi drugim.«
Nova misija
Danes Arash dela v ekipi UNHCR za partnerstva z zasebnim sektorjem, kjer pomaga zagotavljati dostop do izobraževanja mladim beguncem po vsem svetu. »Varna učilnica, plačan učitelj in šola, ki te sprejme – to so stvari, ki omogočijo nov začetek življenja,« pravi. Arash želi, da svet razume: »Nismo le ena sama zgodba. Razseljenost je pravni status, ne identiteta. Kadar so sistemi pravični in vključujoči, begunci krepijo skupnosti, ki se jim pridružijo.«
Pogled naprej
Arash svoje delo posveča materi, ki je s svojim žrtvovanjem omogočila njegovo življenjsko pot. Njegovo upanje za prihodnost je jasno: »Da kraj, kjer se otrok rodi, nikoli ne omejuje njegovih možnosti za učenje.« Zanj izobraževanje in dostojno delo nista uslugi – sta temelj dostojanstva. »Ko imamo begunci dostop do izobraževanja in zaposlitve, ne le preživimo, temveč prispevamo k družbi in vse okoli nas lahko napreduje.«
