Lujainina zgodba

Po štirinajstih letih spopadov se razseljeni Sirci začenjajo vračati domov, nekateri z območij znotraj Sirije, drugi pa so begunci, ki so pobegnili v sosednje države. Pred njimi je še dolga pot, da si opomorejo. Lujain jim ne pomaga le zato, ker je to njena služba – to je njeno poslanstvo.

Prisiljeni k begu

»Moja družina prihaja iz Homsa, enega od mest, ki so jih izbruhi spopadov v Siriji najbolj prizadeli,« se spominja Lujain. »Leta 2011 se je nasilje stopnjevalo – bombardiranje, strah in negotovost so nas obkrožali. Nismo imeli druge izbire, kot da smo vse pustili za seboj in pobegnili v Damask, da bi rešili svoja življenja. Odhod od doma mi je zlomil srce, a preživetje je bila edina možnost.«

Prihod v Damask je bil kot korak v neznano. »Nikogar nisem poznala, nisem imela prijateljev, ulice pa so mi bile neznane. Vse se mi je zdelo čudno – bila sem tujka v lastni državi.«

Iskanje namena

Strah je Lujain več mesecev držal v notranjosti. »Redko sem zapustila najeto hišo,« pravi. »A sčasoma sem spoznala, da moram biti močna in začeti znova živeti.« Z očetovo podporo si je našla službo v majhni zdravstveni ustanovi v Damasku. To je bil njen prvi korak, da si ponovno ustvari življenje. Kasneje se je vpisala na Univerzo v Damasku in začela delati kot prostovoljka pri nevladnih organizacijah. »Ta trenutek je bil začetek moje poti v humanitarno delo.«

Njena strast in vztrajnost sta bili poplačani. Po šestih mesecih prostovoljnega dela si je Lujain zagotovila redno zaposlitev kot socialna delavka v skupnostnem centru, ki ga podpira UNHCR. »To je bilo več kot le služba – to je bil začetek uresničevanja mojega poslanstva,« pravi. Ta vloga ji je utrla pot k zaposlitvi pri UNHCR.

Običajen dan ne obstaja

Danes Lujain dela kot strokovna sodelavka za zaščito v pisarni UNHCR v Homsu. »Moja vloga je več kot le služba,« pravi. »Vsak dan imam priložnost, da pozitivno vplivam na življenja ljudi.«

Njeni dnevi so nepredvidljivi. »Zjutraj se najprej lotimo pregleda primerov, nato pa sledijo obiski na terenu, kjer ocenjujemo stanje na področju zaščite otrok, nasilja na podlagi spola, duševnega zdravja ter tveganj izkoriščanja in zlorab,« pojasnjuje. Popoldneve preživljam s pisanjem poročil, načrtovanjem projektov in urejanjem elektronske pošte. »Nepredvidljivost mi daje energijo – skupaj z veliko kave!«

Njeno delo obsega upravljanje primerov in spremljanje potreb ljudi, ki se vračajo iz Libanona, Jordanije in Turčije. »Tisti, ki se vračajo v Sirijo, začenjajo svoje življenje iz nič. Ko jih srečaš, v njihovih očeh vidiš upanje. Želijo si znova zgraditi, kar je bilo porušeno – ne le domov, temveč celotno državo.«