Manjšina v manjšini.

Nancy (ona/on_a), zaposlena v podjetju IKEA

Med odraščanjem v Maleziji se je Nancy, zaposlena podjetja IKEA, ki ni bila Malezijka, počutila kot »manjšina v manjšini,« kot temu pravi sama. Vedno se je počutila nekoliko izobčeno, saj je njen oče Indijec, mati pa Kitajka. Poleg tega je lezbijka, kar je vse skupaj še otežilo.

Da je bila drugačne narodnosti kot drugi otroci v razredu, je bila za Nancy težka preizkušnja. Nikoli se ni zares počutila sprejete. Tudi v družbi Indijcev ali Kitajcev se ni počutila sprejeto, ker jim na videz ni bila podobna. V 70. letih prejšnjega stoletja, ko sta se poročila Nancyjina starša, mešani zakoni niso bili nekaj vsakdanjega. Zato ni mogla računati niti na podporo širše družine. Povsem običajen korak, kot je vpis na univerzo, je bil zanjo izziv, čeprav je bila v šoli uspešna in je premagovala zahtevne učne načrte.

Nancy je sčasoma postala pedagoginja. Poučevala je majhne otroke. »Če bi starši mojih učencev vedeli, da sem lezbijka,« reče, »bi bila moja poklicna pot zaključena. Takoj bi me odpustili. Zato sem morala svojo zasebnost skrivati in biti previdna.« A takšno življenje je bilo prenaporno. V državi, kjer prevladujejo stroga verska prepričanja, svoje osebnosti ni mogla nikoli razkriti. Zato je vedela, da bo nekoč morala zaživeti v drugi državi. 

Razkritje

Od svoje okolice se je očitno razlikovala po rasni pripadnosti, poleg tega pa je Nancy že zelo zgodaj vedela, da je lezbijka. Veliko razkritje zanjo ni bilo vprašanje. Kot pojasnjuje sama, se drugačna spolna usmerjenost v njeni kulturi ne razkrije. Tega ne oznanijo uradno. Gre zgolj za zavedanje in sprejemanje na osebni ravni. Svojim staršem ni nikoli zares povedala naravnost, začela pa jim je predstavljati partnerke. Starejša ko je bila, manj nelagodno ji je bilo ob tem, ko jih je ob posebnih priložnostih pripeljala domov. Čeprav starši njene spolne usmerjenosti niso nikoli sprejeli z besedami, se ji zdi, da so jo sprejeli na svoj način.

Ljubezenska zgodba

Nancy je svojo partnerko May spoznala na spletni strani za zmenkarije. Zveza bi se jima skoraj izmuznila, saj se je Nancy ravno nameravala odjaviti, ko je May kliknila njen profil. Iz vzajemnega spoštovanja in globoke naklonjenosti je vzniknila prava ljubezen. May prihaja iz Tajske, vendar je v Veliki Britaniji živela že 35 let. Čeprav je Nancy že zapustila Malezijo in šest let živela v Singapurju, se je v Malezijo vrnila, še preden je srečala May.

Sčasoma sta se Nancy in May dogovorili, da se v Malezijo preseli tudi May, da bosta lahko živeli skupaj. Življenje v strogo zaprti družbi je May že po treh mesecih postalo preveč utesnjujoče. Že 20 let je živela odkrito homoseksualno življenje in se ni želela spet skrivati. Da Nancy v javnosti ni mogla držati za roko, ni bila ljubezenska zgodba, ki si jo je predstavljala. Homoseksualnost v konservativni državi je za May takoj postala prenaporna, zato sta z Nancy začeli razmišljati o selitvi v Veliko Britanijo. 

Preizkušnje in sovraštvo

Ko se je Nancy iz Singapurja vrnila v Malezijo, je med nekim večernim druženjem izkusila nasilje. Večer je preživljala v družbi prijateljev in svoje takratne partnerke (v času, preden je spoznala May). Ko sta zapustili klub, je May in njeno partnerko napadla skupina moških. »Še nikoli nisem bila tako pretepena,« pove. Najhuje pa je bilo izvedeti, da so bili prijatelji, s katerimi je bila v klubu, priča dogodku, vendar ga niso niti poskušali preprečiti. V času bivanja v Singapurju se je občasno sicer srečala z nasiljem nad skupnostjo LGBT+. A v Singapurju so si prijatelji pomagali. Odnos njenih prijateljev v Maleziji, ki so se pretvarjali, da je ne poznajo, in jo prepustili, da se sama spopada s sovraštvom, jo pretresel do dna. Počutila se je popolnoma izdano. Ko zdaj pomisli za nazaj, razume tudi dilemo prijateljev, ki je niso branili, saj so istospolna razmerja v Maleziji zakonsko prepovedana. Tudi njeni prijatelji so bili homoseksualci, a v državi ni zakonov, ki bi skupnost LGBT+ ščitili pred diskriminacijo ali zločini iz sovraštva. 

Odprto homoseksualna in ponosna v podjetju IKEA

»Podjetje IKEA je velik del moje zgodbe,« pove Nancy. Živim v Veliki Britaniji in »svojo homoseksualnost s ponosom priznavam. Še posebej me osrečuje to, da lahko tudi na delovnem mestu pokažem svoj pravi jaz«. Pri svojih prejšnjih delodajalcih je občutila, da lahko izpolnjuje vse mogoče kazalnike uspešnosti, pa vendar ne bo nikoli izbrana za napredovanje ali zastopstvo. Priložnosti zanjo niso bile nikoli enakovredne.

Nancy se v podjetju IKEA zaposlila pred 10 leti in hitro napredovala. Zdaj vodi ekipo oddelka IKEA Food. Za druge vodenje ekipe morda ni pomembno, za Nancy pa je pomembno to, da jih zastopa. Da je oseba LGBT+ na vodstvenem položaju, je zanjo očiten izkaz podpore podjetja IKEA. V svoji ekipi zagotavlja raznolikost pri zaposlovanju, s čimer spodbuja vključevanje. Oblikovala je zelo raznoliko skupino ljudi. Na svoji poti do sprejemanja same sebe je ponotranjila nekakšno vrsto aktivizma v sprejemanju drugih. 

Ljubezen doma

Za Nancy je ljubezen doma zdaj drugačna. Spoznala je, da se ljubezen kaže na različne načine. V Maleziji si s partnerko ne izkazujeta naklonjenosti pred družino, vendar ve, da ta sprejema njuno razmerje. »Kadar želi mama potožiti nad mano, se vedno najprej obrne na May. V tem smislu sva kot čisto tradicionalen par.«

Doma v Veliki Britaniji Nancy čuti, da lahko zadiha in pokaže svoj pravi obraz. Nikoli ne dvomi v Mayino ljubezen, saj ji je vedno izkazovala ogromno podporo. Nekoč je May opravljala celo tri službe, da so bile izpolnjene zahteve glede višine dohodka za Nancyjin vizum za Veliko Britanijo. Nancy v javnosti še občuti, da jo ljudje kot lezbijko gledajo postrani. V zavetju doma, ki si ga je ustvarila z May, pa se ob »ljubezni svojega življenja« počuti popolnoma varno.