Yanina zgodba
Iskanje svojega mesta, glasu in prihodnosti
Yana Stepaniuk, ki je bila prisiljena zbežati iz Ukrajine, je na Madžarsko prispela zgolj z upanjem.
Ko zaprem oči in pomislim na dom, slišim glasbo
Ko sem bila otrok v Zaporožju, se je moje življenje vrtelo okoli melodije: ure klavirja, tekmovanja, koncerti in, kar je bilo najpomembnejše, bandura. Nacionalni instrument Ukrajine je postal moja strast, moj glas, moj način izražanja vseh čustev, ki jih besede niso mogle zaobjeti. Nastopala sem, potovala in sanjala o prihodnosti, polni glasbe. Vojna pa je vse utišala.
Tisti dan, ko se je začela, sem bila s prijateljico. Poklicala me je mama. »Vojna se je začela.« Nisem mogla verjeti, kar sem slišala. Sprva je bilo vse tiho. Potem sem slišala sirene in rakete. Okoli mene se je tresla stavba. Strah je prežel moje telo, v mislih pa sem imela le svojo družino. Moja mama. Kaj se bo zgodilo z njimi? Kaj se bo zgodilo z mano? Morala sem oditi. Druge možnosti ni bilo.
Prijaznost neznancev
Spakirala sem toliko, kot sem lahko nosila, in se sama odpravila na pot. Moje potovanje se je začelo 8. marca 2022. Iz Ukrajine sem prečkala Poljsko in stopila čez mejo v negotovo prihodnost. Moški, ki je bežal z ženo in otrokom, je opazil, da sem sama. Povabil me je, da potujem z njimi. V tistem trenutku strahu je prijaznost neznanca postala moj prvi žarek upanja. Skupaj smo se odpravili v Krakov.
Urad za begunce mi je zagotovil prenočišče, a ko sem se zbudila, me je čakal nov izziv, saj ni bilo prevoza do Budimpešte. Prevzeli so me strah, izčrpanost in močan občutek izgube. V solzah sem poklicala mamo. »Tega ne zmorem,« sem ji rekla. Pomirila me je in spet sem zbrala pogum. Preverila sem vozni red vlakov. Našla sem vlak, ki je čez 20 minut peljal v Budimpešto. Kupila sem vozovnico, se nanj vkrcala in zadrževala dih, dokler nismo prispeli. Pri 18 letih sem se znašla sama v novi državi. Imela sem le malo premoženja in nisem razumela jezika. Tri dni sem preživela pri prijateljici, nato pa sem s pomočjo prostovoljcev našla prebivališče.
Premagovanje jezikovnih ovir
V svoj dom me je za leto in pol sprejela Madžarka. Ko sem živela z njo, sem se učila novega načina življenja, pri katerem sem že za pogovor potrebovala Googlov prevajalnik. Prijatelj moje gostiteljice je poznal nekoga iz podjetja IKEA. Iskali so nove zaposlene. Povabili so me na razgovor in čez nekaj dni sem sklenila pogodbo. Odkar sem zapustila dom, sem prvič začutila stabilnost. Delo je pomenilo prihodek in samostojnost. Denar sem lahko pošiljala družini, ki ga je potrebovala bolj kot jaz.
Že od svojega 15. leta razumem vrednost dela. Ne prihajam iz bogate družine. Želela sem služiti svoj denar, da ne bi bila odvisna od staršev. Služba v Budimpešti mi je dala smisel. Omogočila mi je, da sem si ustvarila življenje pod svojimi pogoji. Moj drugi izziv je bil jezik. V Zaporožju sem se začela učiti angleščino. Toda tukaj, kjer le malo ljudi govori ukrajinsko, sem imela težave. Doma sva se z gostiteljico vsak dan zanašali na Googlov prevajalnik.
„Želim povedati svojo zgodbo in za seboj pustiti nekaj pomembnega.“
Premagovanje ovir
Pri delu so mi sodelavci pomagali premagovati ovire. Počasi, dan za dnem, je postajalo lažje. Tako sem nekega dne lahko razumela ljudi, ne da bi jih prosila, naj ponovijo, kaj so rekli. Zame je bil to majhen čudež. Jezik je prinesel tudi povezanost. Spoprijateljila sem se z Ukrajinci, Madžari in drugimi ljudmi iz vseh koncev sveta. Obiskovali smo parke in muzeje, igrali namizne igre in prvič po dolgem času sem se počutila manj osamljeno. Moje srce pa je bilo še vedno z mojo družino.
Vsak dan pokličem mamo. Včasih tudi trikrat na dan. Če vidim novice o Zaporožju, me zagrabi panika. Takoj pokličem. Prepričati se moram, da je na varnem. Eksplozija blizu našega doma je že razbila okna in na babico je padel okvir. Preživela je, toda zdaj so okna zapečatena z lesom in plastiko. Ne morejo videti neba. Rotim jih, naj se preselijo na zahod, bližje madžarske meje. Moj brat je v vojski, moj očim pa ne more oditi, ker bi ga vpoklicali. Babica pa doma noče zapustiti. Očeta sem izgubila, ko sem bila stara 17 let. To sem težko prebolela. Ne prenesem misli na to, da bi izgubila še koga.
Upanje za prihodnost
Moje sanje so, da bom nekoč ustanovila majhno glasbeno šolo, v kateri bodo otroci odkrivali radosti melodije. Tako kot sem nekoč jaz. Želim povedati svojo zgodbo in za seboj pustiti nekaj pomembnega. Mogoče bom postala pevka ali igralka. Ne vem, kaj me čaka v prihodnosti, vem pa, da me je delo rešilo. Dalo mi je smisel, samostojnost in mi omogočilo, da pomagam družini.
Za begunce, kot sem jaz, je delo več kot služba. Je prvi korak, da si ponovno ustvariš življenje ter vrzel med preživetjem in občutkom pripadnosti. In bolj kot karkoli drugega dokazuje, da smo skupaj boljši.
