Od Konga do Švice − spoznaj Esperance
Ime mi je Esperance. Stara sem 24 let in prihajam iz Konga. Sem vajenka v podjetju IKEA, v Švici pa živim že skoraj tri leta.

Sama sebe dojemam kot borko. Če se borim, lahko uresničim svoje sanje, to je peti, plesati in početi vse, kar me veseli. Vse to zahteva energijo in pogum.
Sprva je bil začetek dela v podjetju IKEA nekoliko težak. Toda iz dneva v dan je bilo bolje. Veliko sem se naučila in spoznala mnoge ljudi, ki so mi pomagali. Zdaj vem, kako se moram vesti do kupcev. Sem tudi prilagodljiva, prijazna in lahko pomagam ljudem, če potrebujejo pomoč. Tudi organizirana sem.
Moje delo je pomembno, ker me prizemlji. Delo ti daje mesto v družbi. Zame je to pomembno, saj sem se že od malih nog morala boriti za preživetje. Nisem se želela zanašati na druge, temveč sem hotela biti neodvisna. Za neodvisnost pa moraš najti delo.“
EsperanceVajenka pri podjetju IKEA
Trenutno domovine ne pogrešam preveč. Na začetku je bilo drugače. Zelo sem pogrešala domovino in razmišljala o ljudeh doma. Bilo mi je zelo težko. Ko začneš novo življenje, ne poznaš nikogar in se moraš vsega naučiti.
Seveda imaš tudi težave, toda vse postane bolje, če imaš ob sebi prijatelje, ki te lahko podpirajo. Zaenkrat je v redu. V trenutkih, ko pogrešam svojo domovino, zaplešem. Tako se spoprijemam s tesnobo.
Moj skrivni talent? Sem zelo duhovita. Ne vem, ali to ve veliko ljudi. Moji prijatelji in bližnji vedo, da rada pripovedujem šale in ustvarjam prijetno vzdušje. Rada tudi plešem in pojem, zlasti nabožne pesmi. Sem verna.
Moje sanje za prihodnost so, da bi se dobro naučila nemščino. Rada bi tudi dokončala pripravništvo. Upam, da bom potem našla dobro službo, zatem pa se bo že vse postavilo na svoje mesto.
Begunci smo ljudje, naš status pa je le igra usode. Smo ljudje, ki si zaslužimo biti ljubljeni in imeti svoje sanje. Veliko nas je, ki smo enostavno morali zapustiti svoje domovine, čeprav smo bili tam srečni in imeli dobro življenje. Tukaj v Evropi nam ni lahko.“
EsperanceVajenka pri podjetju IKEA
Begunci si zaslužimo spoštovanje in priznanje, da smo ljudje kot vsi drugi.
Rada bi spodbudila ljudi, kot sem jaz − begunce − naj verjamejo v prihodnost. Kajti prihodnost nam vedno prinaša dobre stvari in nikoli ne vemo, kaj nas čaka. Moramo verjeti v prihodnost.