Iz DRK v Zimbabve – spoznaj Barthelemyja
Ime mi je Barthelemy Mwanza in imam 28 let. Leta 2012 sem zbežal iz Demokratične republike Kongo (DRK) v Zimbabve. Prišel sem sicer sam, vendar sem se pridružil svoji sestri, ki je bila tukaj pred menoj.
Rodil sem se staršem, ki prihajata iz različnih plemen: oče je iz province Kasai, mama pa iz južnega Kivuja. Njuni plemeni sta v sporu, in ko sem dopolnil 18 let, bi se tudi sam moral pridružiti skupini iz južnega Kivuja.
Skupina je znana po pobojih in drugih grozotah in tudi mene bi ubili, če se ji ne bi pridružil. Da si rešim življenje, sem torej zbežal iz domovine.
Moja pot v Zimbabve se je začela na ladji, na kateri sem iz DRK pripotoval v Zambijo. Od tam pa sem se na tovornjaku pripeljal v zimbabvejsko prestolnico Harare, kjer sem navezal stik z ljudmi, ki pomagajo beguncem. Posedli so me na avtobus, ki me je prepeljal v begunsko taborišče Tongogara v Zimbabveju, kjer bivam še danes.
Vse od leta 2012 nisem imel stika s starši. Rdeči križ ju še vedno išče. Morda mi ju bo nekega dne uspelo najti. Še vedno čakam.
Sledi svojim sanjam
V DRK sem imel lepo življenje. Čas sem preživljal s prijatelji, sodeloval sem z mladinskimi skupinami (kar me še zdaj zelo veseli) in veliko študiral, saj sem si vedno želel postati novinar.
Novinarstvo me je navdušilo že, ko sem prenose spremljal v otroštvu. V tem sem našel navdih in se začel igrati z mikrofoni. Nekega dne se mi je ponudila priložnost, da novinarsko delo podrobneje spoznam na televizijski postaji. Družino sem prepričal, da so me odpeljali na ogled, in se domov vrnil poln navdušenja.
Moj cilj v DRK je bil, da bi poučeval mlade. Po prihodu v taborišče v Zimbabveju sem spoznal ogromno nadarjenih mladih, ki so ustvarjali in izdelovali različne stvari. Odločil sem se, da jim bom pomagal tako, da njihove talente predstavim svetu. To lahko počnem kot novinar.“
BarthelemyNovinar in mladinski delavec
Moj dolgoročni cilj je, da bi zaključil dodiplomski ali magistrski študij, in še vedno iščem možnost štipendiranja, vendar zaenkrat to ostajajo le sanje. Znotraj države mi je že uspelo objaviti nekaj zgodb. Moj naslednji cilj je mednarodna objava.
Premagovanje izzivov
V DRK sem se težko vključil v življenje, saj nisem govoril lokalnega jezika.
Imel sem tudi težave z zadovoljevanjem osnovnih potreb. V DRK sem lahko opravljal priložnostna dela in tako nekaj zaslužil, tukaj pa mi to ni dovoljeno. Sprva sem prejemal mesečno izplačilo v višini 15 ameriških dolarjev. Bilo je premalo.
Po prihodu v taborišče sem primerjal svoje življenje doma z življenjem tukaj. Sprva sem spal v prodajalni s slabo streho; ob dežju je bilo moje domovanje vedno mokro. Ko sem pomislil, kaj vse bi lahko dosegel, če bi ostal v DRK, so me oblile solze.
Sčasoma pa sem spoznal, da solze ne bodo rešile ničesar. Vrgel sem se v delo v dobro skupnosti in na podlagi tega si nameravam zgraditi prihodnost. Ostajam optimističen. Misliti moram na prihodnost, karkoli se že zgodi.“
BarthelemyNovinar in mladinski delavec
Fotografija: © UNHCR/Dana Sleiman
Postal sem tudi svetovalni delavec za pomoč otrokom pri človekoljubni organizaciji Terre Des Hommes. Z izkušnjami, ki sem jih zbral pri delu na obeh položajih, sem bil imenovan za sopredsednika svetovalnega sveta za mladinske zadeve pri UNHCR. Zdaj sem s položaja sopredsednika zaključil izobraževanje.
Danes sem zaposlen kot nadzornik za zaščito pri UNHCR. Sem vezni člen med begunci in zastopništvom UNHCR. Uspelo mi je organizirati tudi zbiranje sredstev za nekaj mladinskih pobud. Poleg tega običajno pomagam mladim reševati njihove težave. Pišem na primer elektronske dopise v pravnih zadevah.“
BarthelemyNovinar in mladinski delavec
Ko sem prišel, sem sodeloval s predstavnikom UNHCR, ki mi je bil v velik navdih. Čeprav od mene ni imel nikakršne koristi, mi je zavzeto pomagal. Zdaj vsakič, ko sam vidim nekoga v težavah, čutim, da lahko pomagam. To mi daje moč.
Ponosen begunec
Begunstvo ima svoje omejitve. V primerjavi z drugimi nimamo enakih pravic. Ovire predstavlja že sam naziv »begunec«. Preprečuje mi dostop do nekaterih štipendij in tudi pri potovanjih me redno ustavljajo in dvakrat preverijo vizo, medtem ko ostali zlahka prečkajo meje. Seveda pa je s statusom povezana tudi stigma. V Harareju so ljudje, ki sploh nočejo, da bi jih kdo imenoval begunci. Jaz sem drugačen. Ponosen sem, da sem begunec. V mestu na primer pogosto nosim majico z napisom »begunec«.
Ponosen sem, saj sem kot begunec lahko uresničil nekaj svojih sanj. Namesto, da objokujem težave, ki spremljajo moje življenje, jih raje dojemam kot priložnost za ozaveščanje javnosti, pomoč drugim beguncem in sledenje svojim sanjam.“
BarthelemyNovinar in mladinski delavec
V svojem prejšnjem življenju v DRK nisem potoval ali sodeloval z mednarodno organizacijo. Od leta 2017 pogosto potujem. Obiskal sem celo New York. Svojega begunstva ne obžalujem.
Modre besede
Ko sem na tleh, mi pomaga, če pomislim na svoje cilje – na primer postati novinar. Poleg tega mi dajejo voljo ljudje, ki pri meni iščejo pomoč. Če sam nisem optimističen, tudi njim jemljem upanje. Skupnost, za katero se zavzemam, mi torej daje moč.
Beseda »dom« zame pomeni identiteto, ki se nikoli ne spreminja. Svojo domovino sem zapustil in prišel v Zimbabve, moja identiteta pa še vedno ostaja enaka. Je neločljiv del mene, imam jo v krvi. Tudi pri športu vedno navijam za ekipo Konga.“
BarthelemyNovinar in mladinski delavec
Želim si, da bi ljudje razumeli, da smo begunci ljudje kot vsi ostali. Le določene razmere so nas prisilile, da smo zapustili domovino. Begunci bi morali uživati enake pravice kot državljani. Imamo enake spretnosti kot drugi, potrebujemo le priložnosti za njihov razvoj, da bi se lahko preživljali in podpirali drug drugega.
Drugim beguncem bi svetoval, naj pomagajo drug drugemu in sodelujejo. Tako smo močnejši. Izpostavil bi tudi, da nam status begunca ne sme jemati poguma. Besedo »begunec« moramo vzeti kot priložnost za ozaveščanje javnosti in doseganje svojih ciljev.
