Iz DRK v Ruando – spoznaj Clementine
Ime mi je Clementine. Sem 40-letna kongovska begunka in živim v begunskem taborišču Mugombwa v Ruandi. V Ruando sem prišla z otroki leta 2013.
Moja pot iz Demokratične republike Kongo (DRK) v Ruando je bila težka.
Ko je izbruhnila vojna, sem živela v vasi Bicanga v severnem Kivuju. Imeli smo hišo, kmetijo in med drugim tudi osem krav. Zbežali smo, ker je skupina pripadnikov druge etnične skupine požgala naš dom in zaplenila vse naše premoženje.
Skozi gozd v regiji Kirorirwe smo bežali peš, nato pa se z javnim prevozom odpeljali v mesto Goma na vzhodu DRK. Iz Gome smo hodili do meje z Ruando, kjer so nas v sprejemnem centru na ruandski strani toplo sprejeli.
Premestili so nas v sprejemni center Nkamira. Od tam pa so nas premestili v begunsko taborišče Mugombwa.
Fotografija: © UNHCR/Samuel Otieno
Kmetovanje mi veliko pomeni. Je pot do samozadostnosti in mi omogoča, da nahranim svojo družino ter izpolnim njihove osnovne potrebe.“
ClementineKmetica in podjetnica
V Ruandi me spodbujajo, da postanem samozadostna ter tudi drugim ranljivim ženskam v taborišču pomagam osvojiti veščine s področja kmetovanja, da bi povečale pridelek in ohranile svoj način življenja. Z gostiteljsko skupnostjo smo v dobrih odnosih in z njimi sodelujemo pri opravilih, povezanih z našim preživljanjem.
Kmetija sama je premajhna, da bi pridelala dovolj, zato moj zaslužek dopolnjuje podporo, ki mi jo zagotavlja UNHCR. Pomaga mi na primer kupiti oblačila in obutev.
Poleg kmetovanja sem prevzela tudi druge naloge. Agencija UNHCR mi je omogočila usposabljanje za različna področja, na primer razvoj in vodenje projektov. Danes tako služim tudi s svojo trgovinico. Prodajamo riž, koruzno moko, sladkor, sol, fižol, maniokino moko in olje.
Prek UNHCR sem se naučila voditi svoje podjetje in izpopolnjevati veščine.“
ClementineKmetica in podjetnica
Fotografija: © UNHCR/Samuel Otieno
Ruanda mi veliko pomeni. Je moj drugi dom. Na mizi imamo hrano in primerno lahko preskrbim otroke. Zaspimo lahko, ne da bi nas skrbelo za varnost. Tukaj ni oboroženih skupin ali strelov in moji otroci lahko hodijo v šolo. Imamo tudi dostop do brezplačnih zdravstvenih storitev.“
ClementineKmetica in podjetnica
Ko pomislim na DRK, najbolj pogrešam svoje sosede. Skupaj smo lepo živeli in si kljub pomanjkanju delili hrano, na primer kravje mleko, krompir in fižol. Pogrešam tudi našo kulturo, recimo skupno molžo krav.
Kaj zame pomeni dom? To je kraj, kjer imam številne možnosti, da storim vse za svojo družino, dovolj zemlje za obdelavo in živinorejo ter mirno življenje.
Dom je tudi kraj, kjer lahko ljudje obdelujejo lastno zemljo in živijo kot državljani, imajo neoviran dostop do storitev in kjer drug drugemu pomagajo.
Fotografija: © UNHCR/Samuel Otieno
Težko življenje mi daje moč, da vedno znova premagujem ovire in napredujem – ter pridobim posojilo iz varčevalnih skupin.“
ClementineKmetica in podjetnica
Če pomislim na prihodnost, bi rada sodelovala v pri večjih živinorejskih opravilih in redila svoje krave. Rada bi bila sposobna preskrbeti, nahraniti in izšolati svoje otroke. Rada bi bila podjetnica.
Želim si, da bi bili moji otroci izšolani, da lahko tudi študirajo, se zavzamejo za boljše življenje in nato načrtujejo svojo prihodnost.
Fotografija: © UNHCR/Samuel Otieno
Želim si, da bi ljudje spoznali, da imamo tudi begunci znanja, spretnosti in potencial – kot vsi ostali. Posebej bi izpostavila begunke, ki so matere s številnimi talenti – vešče so kmetovanja, obvladajo tudi finančno plat in znajo voditi.“
ClementineKmetica in podjetnica
Rada bi, da bi javnost razumela, da lahko tudi begunci prispevajo k državnemu bogastvu, ko postanejo samozadostni.
Drugim beguncem bi svetovala, naj trdo delajo za lastno samozadostnost, se naučijo varčevati in poiščejo priložnosti glede na svoje veščine in zmožnosti.
Ni treba, da smo kot begunci odvisni od človekoljubne pomoči, ki jo nudijo UNHCR in njeni partnerji: dobro moramo gospodariti s svojim malim imetjem in varčevati za prihodnost.
Vse fotografije v tej zgodbi: © UNHCR/Samuel Otieno
