Ostajamo predani spremembam, saj je to način dela v podjetju IKEA

Od izgube identitete do sprejetja nove – neizrečena zgodba

Medtem ko si je neutrudno prizadevala uresničiti svoje sanje, da bi postala antropologinja, ji je sprememba oblasti v Afganistanu vzel upanje in jo prisilila v beg in iskanje zatočišča v Romuniji. Kljub omejenim sredstvom, neštetim izzivom in novi identiteti begunke sta ji pogum in moč pomagala vztrajati pri svojih sanjah.

Od takrat dela v podjetju IKEA kot pomočnica prodajalca in je hvaležna, da je del ekipe, v kateri jo spoštujejo in sprejemajo. Kjer ne prispeva le k uspehu podjetja, temveč zaradi svoje poliglotske pismenosti pomaga tudi kupcem različnih jezikov, zlasti romunskega, perzijskega in indijskega.

Upanje preko meja – Oksanina zgodba

Nikoli si nisem predstavljala, da bom morala zapustiti svojo državo. Spomnim se dneva, ko sem zapustila Ukrajino – z dvema sinovoma, dvema kovčkoma in upanjem, da bo vse v redu. Usoda nas je pripeljala na Hrvaško. Hrvati so bili neverjetno gostoljubni – vedno so nas spraševali, ali kaj potrebujemo in kako se ima naša družina doma.

Postopoma smo se prilagodili. Otroka sta začela hoditi v šolo, jaz pa sem si našla službo. Začeli smo raziskovati – karneval v Rijeki nas je navdušil, sprehod skozi gozd do starega gradu v Samoboru pa nam je vzel sapo. Narava je bila osupljiva, zrak pa tako svež, celo v bližini Zagreba.

Najbolj pa nas je ganilo morje – prvič smo ga videli v Opatiji. Še vedno ne najdem besed, s katerimi bi opisala ta občutek.V teh težkih časih sem zelo hvaležna, da smo na Hrvaškem našli varnost in prijaznost.

Dvakrat begunka, vedno borka – Irynina zgodba

Zaradi vojne v Ukrajini sem dvakrat postala begunka. Prvič leta 2014, ko smo iz našega ljubljenega Donecka pobegnili v Mariupol. Leta 2022 smo bili prisiljeni ponovno oditi – tokrat na Hrvaško. Prišla sem z najdragocenejšimi stvarmi: svojimi otroki, mamo in globoko ljubeznijo do življenja.

Ponosna sem na to, kako sem obnovila naše življenje tukaj. Na tej poti so mi prijazni ljudje ponudili pomoč – ne le z besedami, ampak z resnično podporo. Na Hrvaškem sem odkrila globoko razumevanjein njihovo sočutje do Ukrajincev je res pristno.

Zdaj sanjam, da bi se vrnila k svojemu poklicu, in prve korake sem že naredila – moja diploma je bila priznana in opravila sem izpit iz hrvaškega jezika.

Dom nosim v srcu – Natalijina zgodba

Ko se je začela vojna v polnem obsegu, mi je mama po telefonu rekla le tri besede – Začelo se je. Takrat se je vse spremenilo. Oče je prišel pome. Do takrat je bil vedno moj junak – nekdo, ki je vedno vedel, kaj storiti. A tisto noč je tudi on deloval izgubljeno.

Tiste prve noči se spominjam, kot bi bila včeraj. Kijev je bil tih, napet. Poskušali smo zaspati. Nato je prišel zvok – prva eksplozija je zadela bližnjo stavbo. Pogledala sem skozi okno in videla, kako se je nebo obarvalo rumeno. To je bil začetek moje begunske zgodbe.

Najprej sem šla na Hrvaško in tam ostala šest mesecev. Zdaj sem v Beogradu. Hvaležna sem – lahko živim. Spoznala sem čudovite ljudi, zaradi katerih se počutim kot doma. A del mojega srca bo za vedno ostal pri moji družini v Kijevu.

Šele zdaj zares razumem, zakaj mi je babica, ki je preživela drugo svetovno vojno, vedno zaželela samo eno stvar: mirno nebo nad glavo.

Ponovno ukoreninjena – Ellinina zgodba

Vse v mojem življenju je potekalo odlično – družina, služba, ki sem jo imela rada, prijatelji, potovanja. Nisem načrtovala sprememb. A nekega večera so nas prebudile eksplozije. Začela se je vojna v polnem obsegu v Ukrajini. Vojna v Evropi v 21. stoletju – nisem mogla verjeti.

Ko sem prispela v Beograd, sem mislila, da bom ostala le nekaj mesecev. A čas je tekel in spoznala sem, da bom tu ostala. Učenje srbščine je bil moj prvi korak k prilagoditvi. Nato sem začela iskati službo. Doma sem bila sistemska analitičarka v IT-ju, a v Srbiji sem naredila pogumno spremembo – prijavila sem se na delovno mesto v podjetju IKEA in dobila zaposlitev.

Delo tam mi je dalo smisel in mi pomagalo, da sem se osredotočila na sedanjost. Naučila sem se veliko o logistiki, timskem delu in osebni rasti. S pomočjo izobraževanj in podpore sem našla občutek pripadnosti. Sčasoma sem se popolnoma prilagodila – in podjetje IKEA mi je dalo to stabilnost.

Zame podjetje IKEA pomeni harmonijo, optimizem in priložnost. Danes se Srbija zdi kot moj drugi dom.

Nihče ne bi smel bežati – Shuvova zgodba

Bil sem prisiljen zapustiti življenje, ki sem si ga zgradil – in najpomembnejše ljudi v mojem svetu: svojo družino. V Srbijo sem prišel v iskanju varnosti in miru. A že dva meseca pozneje je udarila pandemija COVID-19 in znašel sem se zaklenjen v stanovanju, sam v tuji državi, kjer nisem poznal niti ene osebe. Bilo je bolj osamljeno kot zapor.

Kljub temu sem preživel. Počasi sem začel spuščati preteklost in graditi nekaj novega. Prelomnica je bila zaposlitev v podjetju IKEA. Iz dneva v dan se je moje življenje začelo spreminjati. Naučil sem se srbščine in prvič sem začutil, da pripadam. Moje srce, nekoč zlomljeno, se je začelo celiti – zahvaljujoč izjemnim ljudem, ki sem jih spoznal v podjetju IKEA in ki so mi dali moč, ljubezen in sprejetost.

Držim se upanja – v svobodo, v prijaznejši svet in v prihodnost, v kateri nihče ne bo moral bežati pred tem, kar je.

Podpiramo več kot 3700 beguncev

S programom Veščine za zaposlitev Skupine Ingka smo od leta 2019 podprli več kot 3700 beguncev v 26 državah, 887 pa jih je program zaključilo v PL24. V okviru pobude je pri integraciji beguncev sodelovalo več kot 700 drugih podjetij.


Več kot 380 delovnih mest

Skupina Inter IKEA je vsako leto predstavila novo kolekcijo, s čimer je zagotovila 380 delovnih mest za begunce in ženske v Jordaniji, kar je pozitivno vplivalo na 1500 njihovih družinskih članov.

Vloženih 300 milijonov evrov

Fundacija IKEA je presegla svojo zavezo v višini 100 milijonov EUR. Do zdaj so v izboljšanje življenjskih pogojev beguncev in njihovih gostiteljskih skupnosti vložili že več kot 300 milijonov EUR.